Zgodovina razvoja flekso tiska sega v 19. stoletje, ko so iskali poceni in enostavno tehniko za tiskanje manj zahtevnih tiskovin, predvsem etiket, ovojnih papirjev in embalaže. Do 80. let 20. stoletja je veljal za manjvredno tiskarsko tehniko, ki v kakovosti se ne more kosati z ostalimi. Takrat se je z uvajanjem novih tehnologij in glede na zahteve trga pričel uveljavljati sodoben flekso tisk, ki predvsem na področju tiskanja embalaže pomeni resno grožnjo globokemu tisku pri tiskanju folij in laminatov za fleksibilno embalažo, ofset tisku pri tiskanju kartonske embalaže in z neposrednim večbarvnim tiskom valovitega kartona tudi pri izdelavi kakovostne kaširane embalaže, uveljavil pa se je tudi pri tiskanju etiket, predmetov in celo pri tiskanju časopisov v Italiji, Veliki Britaniji in v ZDA.

Tiskovne forme za sodoben flekso tisk so izdelane iz fotopolimerov. Največ se uporabljajo trdne fotopolimerne plošče, debeline 0,76 mm do več kot 6 mm, izjemoma pa tudi tekoči fotopolimeri. Nosilni sloj plošče je praviloma iz poliestra, samo izjemoma se uporabljajo kovinski nosilni sloji. Na nosilnem sloju se nahaja fotopolimerni sloj, zaščiten s tanko folijo, ki ga ščiti pred oksidacijo. Kot kopirna predloga se uporablja stransko pravilni negativ. Po predosvetljevanju odstranimo zaščitno folijo in kontaktno kopiramo negativ. Pri difuznem osvetljevanju fotoplimerni sloj, ki ga sestavljajo monomeri, oligomeri oz. polimeri nizke stopnje polimerizacije, fotoiniciatorji in dodatki polimerizira tako, da nastane utrjen relief. Pri razvijanju raztopimo in odstranimo neutrjen fotopolimerni sloj, zatem pa z dodatnim osvetljevanjem in sušenjem pripravimo tiskovno formo za tiskanje. Z uporabo CtP (Computer to Plate) tehnologije se z neposrednim upodabljanjem maske za kopiranje na površini plošče izognemo uporabi filma. Elastična, fleksibilna plošča je relativno mehka, s trdoto 25 do 65 oShore-A in se dobro prilega površini tudi neravnega ali hrapavega tiskovnega materiala.

Tiskovna forma je pri tiskanju nalepljena na ploščni valj s kompresibilno lepilno folijo. Barvni sistem je zelo preprost. Osnova je anilox valj, katerega površina je v celoti prekrita z rastrom alveol oz. drobnih vdolbin. Odvečno barvo s površine anilox valja odstranjuje rakelj, količina tiskarske barve na odtisu pa je tako odvisna od relativnega specifičnega volumna alveol in je med tiskanjem ne moremo spreminjati.
Tiskarske barve so tekoče. Prvotno so se uporabljale tiskarske barve na osnovi barvil in topil. Pred desetletji je bilo za tiskanje s tiskarskimi barvami na osnovi anilinskih barvil uveljavljeno ime anilinski tisk. Sodobne barve so narejene na osnovi pigmentov, dispergiranih v vezivu in topilu. Kot topilo so lahko uporablja voda, take tiskarske barve pa se uporabljajo predvsem za tiskanje papirjev in kartonov. Tiskarske barve za tiskanje folij in laminatov so najpogosteje izdelane na osnovi organskih topil. Za tiskanje etiket se uporabljajo tudi UV-tiskarske barve.