Razvil se je iz litografije, prve tehnike ploskega tiska, ki jo je l. 1796 odkril Alois Senefelder. Tehnika kamenotiska je prva omogočila relativno poceni večbarvni tisk, zato se je hitro razšitrila in uveljavila. Že Senefelder je uporabljal namesto kamna cinkove kovinske plošče in celo poseben papir. Prvotno so tiskali neposredno s kamnitih oz. cinkovih plošč, v drugi polovici 19. stoletja pa so pričeli uporabljati stroje za posredni tisk na pločevino za tiskanje embalaže. Posredni ofsetni tisk (na papir) je izumil Ira W. Rubel leta 1904, nekateri pa omenjajo tudi Casparja Hermanna in druge izumitelje, ki so na začetku 20. stoletja prijavljali različne patente in poskušali izdelati prototip. Danes je ofset tisk najbolj razširjena tehnika tiska z več kot polovičnim tržnim deležem. Njena prednost je predvsem univerzalnost, saj je uporabna za tiskanje različnih tiskovin na široko paleto različnih materialov.

Sodobne tiskovne forme za ofset tisk so najpogosteje izdelane iz aluminija. Površinsko zrnana površina plošče iz aluminijeve pločevine je prevlečena s tankim slojem trdega, poroznega in hidrofilnega aluminijevega oksida. Tiskarnam dobavljajo predoslojene plošče z diazo pozitivnim ali diazo oz. fotopolimernim negativnim kopirnim slojem. V zadnjem desetletju se uveljavljajo tudi plošče, prilagojene za CtP (Computer to Plate, Press, .) tehnologijo s sloji za upodabljanje s prevladujočo IR toplotno ablacijsko tehnologijo ali s sloji za osvetljevanje z laserji z vijolično svetlobo. Izjemoma se uporabljajo tudi plošče oz. tiskovne forme na osnovi poliestra ali papirja s kopirnimi sloji na osnovi srebrovih halogenidov. Kopirni sloji so praviloma po končanem procesu izdelave tiskovne forme nosilci hidrofobnih in oleofilnih tiskovnih elementov.

Tiskovna forma je v tiskarskem stroju vpeta na ploščni valj. Med tiskanjem se v vlažilnem sistemu najprej navlaži in zatem nabarva. Z vlaženjem zaščitimo netiskovne hidrofilne površine pred nabarvanjem, mastna tiskarska barva pa se zato prime samo na oleofilne tiskovne elemente. Količino vlažilne raztopine in tiskarske barve na tiskovni formi je potrebno med tiskanjem stalno uravnavati tako, da dosežemo optimalno nabarvanje tiskovnih elementov ob minimalnem vlaženju.

Med tiskanjem se tiskarska barva s tiskovnih elementov najprej prenese na vmesni gumi valj, prevlečen s posebno prevleko z mehko gumijasto površino, zatem pa se prenese na tiskovni material. Za ustrezen prenos tiskarske barve s tiskovne forme na prevleko gumi valja in z nje na tiskovni material je potreben primeren tiskovni tlak.

Tiskarski stroj ima lahko več tiskovnih členov, ki so medsebojno povezani s prenosnimi mehanizmi ali obračalnimi sistemi za obojestranski tisk. Pred prvim tiskovnim členom se nahaja vlagalni sistem, odtisi pa se izlagajo na izlagalnem sistemu. Sodobni stroji so lahko opremljeni tudi z dodatnimi napravami za lakiranje, sušenje odtisov, itd. Pri tiskanju v optimalnih razmerah lahko tiskajo s hitrostjo 4 m/s oz. v srednjem območju formatov (B2 do B1) do 20 000 odtisov/h. Na rotacijah se uporabljajo tudi členi za obojestranski tisk, hitrost pa lahko presegajo 15 m/s oz. pri časopisnem tisku tudi več kot 60 000 izvodov/h. Krmiljenje in regulacija sodobnih strojev je zelo izpolnjena, z ostalo opremo v tiskarni pa se lahko povezuje na osnovi specifikacij CIP4 oz. JDF.

Za standardizacijo procesa ofset tiska je uveljavljenih več standardov, najpomembnejši med njimi je SIST ISO 12647-2.